Wednesday, November 9, 2011

Pričakovanja in izidi


Ne vem, če vsi začnemo življenje – in ko napišem življenje, mislim tam ... od zgodnjih najstniških let dalje ... – z velikimi pričakovanji. Ne vem, če si vsi želimo v življenju »nekaj doseči« in »pustiti svoj pečat«. Ne vem, če se vsi že v osnovni šoli trudimo in ženemo, da bi bili čim boljši, ker želimo »nekaj naredit iz sebe«. Ne vem. Mogoče nekateri nimajo teh ambicij. Mogoče so povsem zadovoljni tam, kjer so (kako jim zavidam!). Mogoče nekateri nimajo teh ambicij v osnovni šoli, pa odkrijejo, da bi vseeno radi nekaj dosegli kasneje. Mogoče ene življenje preprosto pelje tja – v uspeh in kariero, v službo, ki jih izpolnjuje (in jasno – ni nujno, da je to eno in isto).

Kaj pa – če začneš življenje z vsemi temi velikimi pričakovanji in upi in vsaj od začetka tudi z uspehi? Če se ti obeta kar lepa prihodnost, tako se vsaj zdi, in vsi tako mislijo, in tudi prav nič ti ne preprečuje, da bi tako tudi bilo? Če dobivaš kup priznanj in štipendij in dobrih ocen in če si najboljši v letniku in če zgleda, da nič ne more iti narobe?
In - kaj če potem vseeno gre nekaj – nekaj, česar še sam ne znaš prav določiti – a vendar, nekaj gre narobe? In se potem kar naenkrat znajdeš z nedokončanim faksom, v predragem, a še vedno precej bednem stanovanju, nimaš niti za hrano in hodiš peš v službo, da prihraniš – in se tako nekega dne znajdeš namesto sredi fantastičnega življenja, ki naj bi ga imel, na postelji, zbit od službe, ki ti ne omogoča niti osnovnega, kaj šele več, in se sprašuješ, ali lahko sploh še kaj nadoknadiš, popraviš, urediš.


Ja, včasih se pričakovanje res ne poklapa z izidom. 


I don't know if I can outrun my gun ...

Sunday, November 6, 2011

En mesec

Danes sem bila po dveh mesecih prvič na Zumbi ... Nisem vedela, ali naj se smejim ali jokam od sreče, tako mi je prijalo ... Med drugim smo delali tudi eno pesem, ki mi je že od prej všeč ... In besedilo je kot nalašč za tale naslednji mesec do 4. decembra, ko (spet) nihamo med - imamo službo in - nimamo službe ...



"Danes sem vstala ob desetih, pojma nimam, kaj naj z narobe svetom, novice niso dobre in bojim se, kaj pride po nevihti. Upam samo, da se bo sonce vrnilo. Hočem plesati do zore, hočem nadaljevati, hočem pozabiti, kaj je bilo in hočem, da ta noč traja en mesec."

Skratka, pogrešala sem Zumbo še bolj, kot sem mislila, da jo. Moram povedati še vsem, ki mi kupujejo kakršna koli darila, da odslej naprej sprejemam samo Zumba darila. Oblačila, bone za ure ... kar koli, samo da je Zumba :)

Sicer pa me čaka nor nor kampanjski mesec, ko bomo bolj malo spali, ne samo zaradi dela, tudi zaradi živcev ... Z Zumbo bo lažje :)