Monday, February 28, 2011

One of those days ...

I guess it's just one of those days ...



You know? 

Saturday, February 26, 2011

GeeK

Že dalj časa premišljujem, da si GeeK zasluži poseben zapis tukaj. Tudi - predvsem? - zato, ker mu sama vsega, kar bom napisala, ne rečem v obraz. Ne vem točno, zakaj, mogoče moja po gorenjsko zaprta narava to preprečuje. Vem, da bi si vsekakor vse to zaslužil slišati.

Midva z GeeKom ... to ni bila ljubezen na prvi pogled. Meni je bil ipak malo preklovnast, jaz njemu preveč zafnana (kaj sva pa vedela, da je to zgolj maska, s katero skrivava vsak svojo negotovost in zadrego). Ampak - na eni ravni sva se pa takoj ujela. Intelektualni? Humorni? Kaj pa vem. Ampak njegova neverjetna inteligenca in razgledanost sta kar sijali iz njega. Tudi zato sva šla še na drugi, in tretji, in četrti zmenek ... In tudi zato ga spoštujem ... In ja, vse to zna biti naporno, ampak obenem pa je tako zelo privlačno ...

Skratka, trajalo je, preden sva midva ujela ritem z višjimi načrti ;) Ampak ... ko se je začelo, pa ... ufff. Tisti november ... tisti prvi mesec ... Sploh se ga ne spomnim. Vem, da sem plavala nad oblaki in se zahvaljevala ... kaj vem komu, da mi ga je pripeljal na pot.

In tudi zdaj me včasih (in ko rečem včasih, mislim vsak dan) preplavi val velikanske sreče ob zavedanju, da sem našla nekoga, ki je, čeprav z napakami, tak, ki sem ga iskala, mogoče tudi nezavedno. Kar me vedno znova nadušuje pri njem, je predvsem to, da mi ob njem nikoli ni dolgčas. Ima vse ... vire ... ali kako naj rečem, da mi ob njem možgani preprosto ne nehajo delati (v dobrem smislu, jasno). Kar je super. Ogromno ve, in še več hoče vedeti. Spomnim se, kako sem se počutila sredi 1. letnika gimnazije, ko smo predelali že kar nekaj snovi - kot da se mi je odprl nov svet. Toliko novih informacij naenkrat še nikoli nisem dobila in to se mi je zdelo super fajn. Tako nekako se počutim ob GeeKu - vsak dan se naučim kaj novega o stvareh, o katerih prej nisem imela pojma, in tudi o stvareh, o katerih sama kaj vem. Z njim imam dejansko lahko vsebinski pogovor, od katerega (upam) odneseva nekaj oba. Zlahka preklapljava med angleščino in slovenščino in popravljava drug drugega. Ravno tako je natančen glede črkovanja in slovnice v angleščini IN slovenščini, kot sem sama, in vsakič znova se zaljubim vanj, ko vidim, kako obvlada oba jezika. 


Zlahka si predstavljam preživeti z njim svoje življenje in težko bi me kdo prepričal, da obstaja kdo bolj ustvarjen zame. Ob njem ostali zbledijo in vsakič, ko ga pogledam, kar ne morem verjeti, da je ta visoki temni moški ... moj. In ja, je goofy, in ja, je geek ... ampak tričetrt tega je igra. Za množice. In potem, ko sva sama, igra odpade, in ni več goof in ni več geek, ampak odrasel moški, ki bi ga z veseljem vzela za moža in za katerega vem, da bi bil čudovit oče. Ja, in vem, da so časi, ko se jezim in popizdim, in da so tudi časi, ko on (upravičeno, I must say) izgubi živce in da sva imela obdobja (in še bodo, gotovo), ko sva se spraševala, ali je vredno. Vedno bolj sem prepričana, da ja, je vredno. Gotovo je vredno, ker - on je, kako naj rečem, moje vrste človek. Kar pomeni, da se mi pred njim ni treba pretvarjati niti za hip, da sem nekdo drug, in da uspešno ruši moje meje in zidove in inhibicije, ampak obenem pa ta domačnost (vsaj zaenkrat) ne pomeni tiste rutine, ki zna ubijati razmerja.


Skratka, dan pred svojim 30. rojstnim dnevom lahko mirno rečem - tudi če ničesar ne dobim za darilo, tudi če nimam še vsega v življenju poštimanega tako, kot sem mislila, da bom pri 30ih imela (dejansko pa sicer nisem nič mislila, kako bom pravzaprav imela poštimano), sem vseeno zelo srečna. Srečna, da sem našla GeeKa, in srečna, da imam prijatelje, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. In, kar se mene tiče, je to vse, kar človek potrebuje. Pri 30ih, pri 50ih ... kadar koli. :)


In samo upam, da GeeK misli isto. In moji prijatelji tudi ;)




Wednesday, February 23, 2011

Hobi

Včasih si predstavljam, da bereš moj blog. 

In potem skušam brati zapise s tvojega vidika. 

Hobi pač. 

Ta pesem še vedno drži. 

It all gets better in time.


Monday, February 21, 2011

Kuskus po moje

Da ne bo tale blog čisto zapuščen in ker sama trenutno nimam nobene ideje ali želje pisati o čem bolj osebnem, sem se odločila, da je čas še za en recept. Raje ne delim tistega, ki sva ga precej mukotrpno naredili z drago V v petek, ko smo imeli našo redno večerjo (mi štirje iz Srečnih parov that is) (man, všeč mi je ta koncept - redne večerje, yay for this), skratka, bil je eksperiment, mogoče bomo še kdaj naredili, ampak ne zelo kmalu. No, če koga zanima, recept je tu - saj na koncu koncev je bilo dobro, ampak res močno dvomim, da je V prišla k nama tako intenzivno delat ;) - še enkrat - hvala *mwa*.

OK. Včeraj sem naredila, ker se nama je malo mudilo - GeeK je imel opolnoči letalo za Istanbul (spet, smlk - tokrat na srečo le do četrtka zjutraj) -, nekaj preprostega in hitrega in nekaj, kar bi znala verjetno naredit tudi z zaprtimi očmi. Pa še dobro je :)

Kuskus z bučkami, papriko in piščancem

Najprej pripravimo vse sestavine ... Narežemo bučke ... (običajno je dovolj ena - malo manjša za 2 osebi, malo večja za 4) ...


... papriko ... (velja isto kot pri bučkah ... eno malo manjšo za manjše količino, večjo za večje ... rdeča pa je zgolj zato, da lepše izgleda ;) )


Papriko očistim in razpolovim (mimogrede, kako vi prerežete papriko? Ali najprej izrežete pecelj ali prerežite na polovico in pecelj izpulite? Jaz sem bila najprej trden zagovornik prvega načina, preprosto zato, ker je tako delala moja mami, sedaj pa vedno večkrat delam po drugem.  Hmmm.) ...

Kakor koli. Papriko je vsekakor treba očistit. 


Papriko in bučke narežem na približno enako velike kocke, tako ...


Ah seveda. File piščanca sem narezala že prej (jaz računam okoli 150 g na osebo). 


Potem segrejemo olje ... (jaz dam olivnega, ker je zdravo - pa kaj, če se malo segreje) ...


Nato pa malo popečemo piščanca ...


... dodamo bučke ...


... dodamo papriko ... začinimo (ker sem lena, ponavadi kar z začinko - lahko pa dodamo posebej sol, poper, baziliko, provansalske začimbe ...) ...


... "skuhamo" kuskus (kar je ena izmed najlažjih stvari na svetu) ...


... potem pa vse skupaj zmešamo v eno veliko slastno mešanico ...


... in postrežemo ;) (lahko tudi s solato, ampak jaz je včeraj nisem imela) ...


Dober tek ;) 

Kaj, a vi pa nikoli ne jeste ob ravnokar opranem perilu? 

Tako. Ta teden gotovo ne bom imela več veliko časa za blog, ali pa - odvisno tudi od navdiha. Vsekakor bo ves teden poln priprav na konec tedna, ker se bo zgodila velika tri nič in so priprave že v polnem teku, proti koncu tedna bomo pa prestavili zadeve v še višjo prestavo ;) Prav poseben zvezčič imam za to (nikoli nisem uvidela, da sem prav zares Monica iz Prijateljev xD). 



Monday, February 14, 2011

A je to tvoj blog? ;)

... me je zadnjič vprašala sestra in mi poslala link do tehle zapisov. In ko sem začela brat ... sem se najprej vprašala, če morda to pišem v spanju ... prav lahko bi tudi jaz bila avtorica. No, potem se sicer začnejo razlike in je jasno, da to ne morem biti jaz ... Ampak, kakor koli - obstaja nekdo, ki prav tako umira na obroke nekje v pisarni neke stranke in nekako me to malo greje pri srcu ... Hey sister, we'll make it :) Maham ti od tu ... in ti pošiljam voljo in moč :)

Sicer pa ... se pripravljam na veliko tri nič. In se mi zdi, da to ni nič posebnega. In se mi tudi zdi, da je to OGROMNO. In ... mi je žal, da sem v teh letih pustila nekatere ljudi za sabo. Ki bi jih po eni strani še vedno imela v življenju. In me po drugi strani veseli, da sem jih vsaj spoznala in da so bili del lekcij na moji poti do sem. In ko pomislim, kaj vse sem že doživela ... kje sem že bila ... kaj sem čutila ... se mi zdi teh 30 let kar dolgih. In dobim asociacijo na tisto od Jewel ... Stephenville, TX. 

It didn't make me feel that great / As if to demonstrate / Everything's temporary given enough time / I'm 31 years old / That ain't the end / Sure ain't where I began ...




Spomnim se tega ... 


... in moje nenadne, bizarne želje, da bi imela balkon z rožami ... in kako je blo lepo, dokler niso prišle trume šuštarjev, da je bilo vse črno, in uničile vse rože, celo poletje in še naslednjo pomlad ... 

In moja Šapte, z njenimi lolcat pozami ...


Moji maci sta gotovo najbolj nevrotični na svetu. Morda zato, ker sta stanovanjski muci. Ampak Šapte bolj. Perč ... Perč je na izi ...


... čist na izi ... :)

Ampak jaz sem pravzaprav hotela pisati danes o nečem drugem. O izogibanju ... in prelaganju. O stvareh, o katerih se je treba pogovoriti, pa človek take pogovore raje odlaga ... nekam v prihodnost ... po rojstnem dnevu ... po tej večerji ... po onem filmu ... 
Ne, obljubim, prisežem ... ta konec tedna bom to opravila. Ta pogovor mora biti izgovorjen ... opravljen, in tudi bo. Z vsemi možnimi posledicami. 
Čeprav ... moja intuicija mi pravi, da naj še ne načenjam tega. Da bo vse ok ... da se bo vse uredilo. Ne skrbi, pravi moja mami. 


Ponavadi ima prav :)


Thursday, February 10, 2011

Kar pike sem dobila

Uffff ... kakšen teden. In tole sem zanemarila bolj, kot sem nameravala. Ampak ... kot vedno, ko človek vzame dopust ... mi je zmanjkalo časa. 
Doma sem bila kar 5 dni, produktivna pa toliko, kot če bi ves čas spala. Pah. In niti ne po svoji krivdi! (Vsaj mislim, da ne, hm ...) V petek je bilo še vse ok, v soboto sem se pa zbudila tako utrujena, kot da bi me kdo prejšnji večer pretepel. Bolečine v vratu, ki so se postopoma širile na rame in hrbet, slabost, utrujenost, kašelj ... kar od nekod! In to se je vleklo še v ponedeljek, v torek je bilo malo bolje, ko je bilo pa treba v sredo iti v službo, sem bila pa že kot nova.

Itak. 
Razen seveda pik po vratu in dekolteju, ki so se pojavile iz lepega v ponedeljek zjutraj in izginile danes. Resno, tolikokrat, kot sem se v teh dneh spraševala, ali sem preskočila par desetletij, se še nisem doslej. 

V petek sem bila sicer na Gorenjskem, ker je imela moja mala nečakinja (moja tavelka tamala, ki si pravzaprav zasluži samostojno objavo tule) šolsko predstavo, za katero je sama napisala scenarij po predlogi za Tartuffa in jo režirala. Moja mala AGRFT-jevska nadebudnica :) Vsaj nekomu bo uspelo priti na AGRFT, če že meni ni ... No, pa saj vsi pravijo, da je ona mala jaz. Naj pa izživi še moje ambicije. No, vsaj na en način. Sama sem sanjala o igralstvu, ne režiji. Ali ipak. Sem se pa ob vsej mladostni zagnanosti in tisti enkratni najstniški energiji in strasti do nečesa, kar rad počneš, začela spraševat, kam je izginilo vse to v meni. Počela sem toliko stvari, toliko stvari me je zanimalo, vse sem si upala, vse je bilo odprto ... Kdaj se je zaprlo?

Moralo se je počasi, in ne da bi opazila. 
In ne vem, če še znam odpret. 

V nedeljo sva kljub temu, da nisem bila najboljša, z GeeKom šla na nočno sankanje na Stari vrh. Itak sva bila spet pozna in še zabluzila sva (oz. vsaj mislila sva, da sva zabluzila) in ko sva končno prišla tja, kamor je peljalo navodilo na spletni strani organizatorjev sankanja, je bilo tam ... nič. Tema, zaprta hiška, nikjer nikogar, razen enega kužija iz bližnje hiše. OK ... Pokličem na kontaktni GSM ... Nič. Poklapano sva se odpeljala nazaj proti Ljubljani in jaz sem poparjeno premišljevala, kako bi se kaj takega brez problema zgodilo mojim staršem. In sedaj sem jaz ista (in saj veste, jaz nisem nič drugačna - tudi jaz nočem biti NITI PRIBLIŽNO podobna svojim staršem). Skratka, po premišljevanju, ali se nama je zgodila kakšna sankaška prevara ... sem naslednji dan poslala mail, v odgovoru na katerega so mi prijazno povedali, da se sankanje ne začne na spodnjem sankališču (kjer sva bila midva), pač pa zgoraj na smučišču. 

To nedeljo greva ponovno. Držite pesti ... (da nama uspe IN da se ne ubijeva ;) )

Spat. Zdaj
Lahko noč :)

Thursday, February 3, 2011

Odgovornost

Takšna in drugačna. 
Odgovornost do društva, katerega predsednica (zaenkrat) še sem. Ravnokar sem zaključila pisanje prijave za razpis za občinska proračunska sredstva, urejanje financ in vse take stvari. Vse štima, vse je OK in vesela sem, da sem to uredila in lahko vse skupaj jutri oddam. Seveda se tu ne konča, sredstva nam morajo še odobriti (držite pesti ;) ) in nato jih moramo tudi koristno uporabiti. 
In najhujša evidenca me šele čaka - tista za Ajpes in Durs, ki mora biti urejena do centa natančno. Uffff. To bo še dela. 
A to je zaenkrat še moja odgovornost, in tudi ti dve poročili bom spravila skozi.

Obstaja pa tudi druga odgovornost. Odgovornost, ki jo imam do sebe. Oz. bolje, zavedanje, da sem sama odgovorna zase. Da moram sama poskrbeti zase. Da ne bo svet kar čudežno priskrbel vsega, kar potrebujem. Da drugi niso dolžni skrbeti zame. Niti starši ne, niti partner, niti prijatelji, niti šef, sodelavci ... nihče. I'm on my own.
In to spoznanje ... me je prešinilo zadnjič na poti v službo, ko sem ravno spet premišljevala, kako natanko se bom prebila čez naslednje mesece (pojma nimam) in kako krivičen je ta svet, da ni nikjer nobene instant rešitve zame (ha! bližnjice v resničnem življenju ne obstajajo. Tisti, ki nam je šlo v šoli - relativno - dobro brez pretiranega učenja, to obvezno spoznamo precej prepozno.)

Vem pa nekaj - od nikogar dolžnost ni, da me rešuje. Sama se moram. In lahko vsem okoli sebe še tako zamerim, ker mi nihče ne prinese rešitve na krožniku. Ampak dejstvo je, da je to pričakovati otročje in nezrelo, in dejstvo je tudi, da bom pač hočeš nočeš morala sama poskrbeti zase. Na tak ali drugačen način.

Verjetno je tudi to en znak, da še bolj odraščam? 

Don't expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund. Maybe you'll have a wealthy spouse. But you never know when either one might run out.



P.S.: Besedilo v pesmi je sicer kolumna kolumnistke Mary Schmich. Preberite si tudi njene ostale kolumne. Je fajna :)