Monday, January 31, 2011

Tečna

Danes sem tečna. 
Malo sem tečna že od jutra, ker mi je na tla padel puder v kamnu in se razbil. OK, ni ga bilo več veliko, tako da bi se s tem še sprijaznila. 
Ampak potem sem postala tečna zato, ker nisem uspela pravočasno končati neke naloge v službi in sem morala potegnit. In sem potegnila za uro in pol. In tega načeloma, ko je GeeK v Sloveniji in ne v tujini, in če greva skupaj domov (kar je praktično vsak dan), ne počnem. 
In potem sem bila _res_ tečna. Vsakih 5 minut je prišel nekdo z novo stvarjo do mene, in *moja* naloga, pravzaprav edina, ki jo imam ob ponedeljkih, zahteva pa kar nekaj časa, je čakala in čakala. Argh. 
In potem sem bila tečna, ker ....
ker sem skoraj 30, in ne vem, kaj naj počnem s tem dejstvom. 
ker sem skoraj 30, pa sem še kar v službi, za katero nisem študirala in ki niti približno finančno ne zadostuje za moje potrebe. Pa niso pretirane!
ker me cenijo in vejo mojo vrednost v službi, pa mi to pač ne bo plačalo obrokov za avto. 
ker se tudi jaz pravzaprav ne počutim slabo z njimi, in (večinoma) rada delam to, kar delam, in tudi imam rada tiste, za katere delam. Vsaj večinoma. No, spoštujem jih. 
Kakor koli. 
Tečna sem tudi, ker bi se rada že enkrat premaknila s te mrtve točke in končala ta trapast faks, na katerem imam nadpovprečno visoko povprečje ocen, na katerem sem izpite polagala z desetkami in devetkami kot za šalo, zdaj se pa že več (!) let medlam s to diplomo. 
In tečna sem, ker bi rada poučevala. Rada bi bila v razredu s tistimi norimi, trapastimi, neumnimi, neizkušenimi, mladostno domišljavimi, ampak obenem tudi ustvarjalnimi, prisrčnimi, energičnimi, humornimi, sladkimi najstniškimi otroki, ki *točno* vejo, kaj bi v življenju, pa obenem nimajo pojma. Rada bi jih naučila angleščine, in še kaj življenjskega zraven. 
Da se ne bodo tako zacakali, kot sem se jaz. 

No, pa ne, da meni ni nikoli noben povedal tistega, kar bi jaz povedala njim.  
But I was never good at listening. 


I am likely to miss the main event / If I stop to cry or complain again / So I will keep a deliberate pace / Let the damned breeze dry my face


P.S.: Objavila sem Fiono Apple, ker je kul ... ampak potem sem se spomnila na tole (kar ni tako zelo kul, ampak ... oooof, sem rada gledala to serijo!):




Friday, January 28, 2011

Ta blog in jaz

Sedaj, ko že skoraj en mesec bolj ali manj redno objavljam sem (in, verjemite, to je zame že kar.velik.dosežek), je mogoče čas, da napišem malo več o tem, zakaj ta blog, zakaj pišem in zakaj Ahasverka. In verjetno tudi, kdo je Ahasver, po katerem sem blog imenovala.
Ni najbolj pozitivna figura, to vam že zdaj povem. Ampak ... saj tudi jaz nisem. In kdo sploh je? Sploh se pa jaz raje izdajam za malo slabšo, kot sem, ker so ljudje potem (upam? hmmm) prijetno in ne neprijetno presenečeni, ko me spoznajo. (V resnici to sploh ni res. Roomie pravi, da dajem vtis enega zelo neprijaznega človeka. Da sicer, ko me ljudje spoznajo, vidijo, da sem super prijazna, ampak vtis dajem pa tak. 
Hja. 
Eh, no me vsaj na miru pustijo.)

Kakor koli. 
Ta blog ima že dolgo zgodovino, aktivnosti pa bolj malo. Že 2007 sem se nekaj trudila, in vse skupaj opustila, potem mi je pa spet zapasalo lanskega avgusta, in z nekaj premori mi še kar nekam gre. (Ne vem čisto točno, zakaj.) Kdaj pa kdaj se narahlo ubadam z mislijo, ali bi moral imeti kakšen koncept, ali bi ga morala uporabljati za kaj specifičnega, ali bi morala imeti različne kategorije in rubrike in vse to. Zaenkrat se mi vse to zdi še malo preveč zapleteno in ... glede na mojih bogih 20 objav tudi nepotrebno. Zaenkrat je tole moj kotiček za sproščanje. Ker vem, da sem prava drama queen in da mogoče to ljudi okoli mene že malo obremenjuje, bom tule sproščala razne frustracije in dileme in strahove in nervoze in nevroze. Vse, skratka, za kar mislim, da bi ljudje, ki me poznajo v živo, utegnili zavijati z očmi, če bi slišali. 
Tako da - ta blog lahko berete, ali pa ne, in lahko komentirate, ali pa ne. Kar se mene tiče, bo tole moj peskovnik za bluzenje. (IrenaSirena je spet našla prave besede - mislim predvsem na zadnje stavke prvega odstavka).

In kdo je bil Ahasver? 
Ahasver oz. Wandering Jew (hmm .. tavajoči Žid?) izvira iz srednjeveškega krščanskega pripovedovanja. Legenda pravi, da je zbadal Jezusa med potjo do križanja in bil preklet, da tava po Zemlji do drugega Jezusovega prihoda. Wikipedia ve vse, tako da se sprehodite do tam, če vas zanima še več.

In zakaj Ahasverka?
Ker sem tudi jaz naredila že marsikatero obsojanja, če že ne prekletstva vredno neumnost, in ker se mi zdi, da že od nekdaj bolj ali manj brez odgovorov tavam skozi svoje življenje. Zdelo se mi je pač primerno. In če ni, in če sem z uporabo tega imena koga užalila - no, bi bilo to čisto v mojem stilu ;) 

I am drifting without an anchor / Through your ambiguous region / 
A strange continent immune to all reason / And I'm flattered by your grey 
matter



OK. Zdaj pa k lažjim temam. Čez 20 minut grem na Panč. Tako da, drago bralstvo, imejte lep petkov večer, in konec tedna, ker mislim, da bom spet kaj napisala šele v nedeljo. Čaka me namreč žurerski konec tedna ;)

Wednesday, January 26, 2011

Konkretno

Zadnji zapisi so bolj plavali v oblakih, danes bom pa spet bolj na tleh, in sicer imam (vsaj) tri konkretne stvari v mislih. Oziroma pet. Ja, pet bo bolj prav.

Nisem vedela, da lahko menjava števca za plin povzroči takšne travme. OK, nekaj krivde za to nosi tudi dečko, ki je števec menjal, ker njegove 5-ke zgledajo kot s-i. Potem pa vedi, kaj in kako. Skratka, najprej naju je v ponedeljek zvečer z roomie pretreslo, da peč ne dela, in potem sva morali od tam gradit ... nazaj. Zakaj peč ne dela? Ker so menjali števec. Kako so menjali števec? (GeeK bi rekel: Very carefully. - Neverjetno, kako človek hitro posvoji nekatere izraze.) Ne vemo. Zakaj so menjali števec? Ne vemo. Kaj so možne implikacije menjave števca? Razen nedelujoče peči neznane. Po enem klicu in enem pogovoru s sosedo je roomie to rešila tako, da je resetirala peč. Ki je začela delat. 
OK, super.
Dokler nisem včeraj hotela javit stanja na števcu, in ugotovila, da je za 150 kubičnih metrov razlike! (Za tiste, ki se jim to ne zdi nič posebnega - smo na UNP, ki je hudičevo delo, in NAJDRAŽJI energent - za 50 kubičnih metrov, kot je najina običajna mesečna zimska poraba, plačava 150 evrov - potem si lahko predstavljate, kaj bi pomenilo, če bi morali plačat še trikrat toliko :S). No, po dveh urah adrenalinskega preverjanja internetnih forumov me je roomie uspela pomirit toliko, da sem šla spat - s sklepom, da danes pokličem in jim jebem vse po spisku. 
Izkazalo se je, da se nama šteje do starega stanja števca pred menjavo, in od novega stanja dalje. 
Mogoče moram začet krotit svoje kolerične izpade. Anger management anyone? (I feel pretty oh so pretty ...i feel pretty and witty and gaaaaaaaaaaaay - oh come on, saj ste vsi gledali ta film, ane?)

Naslednja stvar je - ali je treba oprat avto, če ne vidiš več skozi šipe? xD

In še - moja sestra ima danes rojstni dan, vse najboljše sis! :) Živo se spomnim, kako je bilo, ko je ona praznovala 30. rojstni dan, sedaj ga bom pa jaz kmalu ... oooof. 

Eden izmed mojih najljubših blogov je nominiran za viktorja, nagrado, ki jo sicer ... globoko preziram. HOWEVER, govorimo o the fabulous irenasirena, in v tem primeru bo ona dvignila vrednost viktorju, in ne obratno. Kakor koli, glasujte, in povezavo do njenega bloga imate tudi na svoji desni ;) 

In ko smo že pri povezavah, dodala sem še eno. Moj BFF. Moj bestie :P Beastie? Pesnik. Ki mi je risal takele smajlije :) in pisal v angleščini. Skratka - kachca. :) Edini objavljeni pesnik, ki ga lahko peljem jest, (skoraj) kadar čem :)

No, dovolj, danes sem bila itak ekstremno dolga. Koliko diplome bi lahko napisala namesto tega? 

Na. Zdaj me pa boli glava. 

Mogoče bo tole pomagalo ... še ena iz mape "razno" na GeeKovem USB-ključu  .... (the 80s FTW ;) )

Tuesday, January 25, 2011

Pristan in svetilnik

your chest
the proximity of it
is enough 

in variacije na temo ...

And in all this / And in all my life / You are the lover's rock / The rock that I cling to / You're the one / The one I swim to in a storm 




Sunday, January 23, 2011

Za tango sta potrebna dva (za prepire tudi)

Že nekaj časa premišljujem o komunikaciji in kako je to pravzaprav zapleten proces. Ni pomembno samo, kaj hočeš povedati, pomembno je, kako to poveš, zakaj, kdaj in komu. Nekaj, kar tebi zveni kot povsem nedolžno, se lahko v ušesih sogovorca ali poslušalca spremeni v grožnjo, obet, obljubo, očitek ... In nesporazumi so tu. In prepiri. 
Kako to preprečiti? Tudi s tem se ukvarjam že dalj časa, in odgovor je nekako paradoksalen - s komunikacijo :) Samo več pogovorov lahko razčisti nesporazume. In zgodi se, da zmanjka časa ali volje ali potrpljenja za vse te pogovore. In takrat sta možnosti dve - ali razhod ali polnjenje baterij. Z GeeKom nama je doslej vedno uspelo to drugo, in iskreno upam, da nama bo tudi v prihodnosti. Dokler ne bova tako usklajena, da bo tisto, kar rečem jaz, tako kot je bilo mišljeno zvenelo tudi pri njem, in obratno. Ne vem, kdaj bo to - in morda ni tako zelo pomembno. Verjetno je bolj pomembno, da se pogovarjava, in se bova še. Pa čeprav včasih tudi glasno :))

Da nama le ne zmanjka časa, ali volje, ali potrpljenja. 
Ampak intuicija mi pravi, da nama ne bo :)

In moja intuicija ima vedno prav ;)

Sicer pa nocoj - nekaj starega, in nekaj novega, in v mojih mislih nerazložljivo povezanega ...



Friday, January 21, 2011

Včasih je brez besed bolje

Odkar pomnim, in kljub temu, da sem že dobrih 15 let tako ali drugače povezana s prirejanjem koncertov klasične glasbe, me je ta malo dolgočasila. Predvsem zato, ker nima besedila. Besedila so, kar se mene tiče, ena najpomembnejših sestavin skladbe. 
Oz. vsaj bila so. Opažam, v zadnjih hektičnih letih, da mi vedno bolj prija klasična ali pa instrumentalna glasba, kjer so samo note. Nič besed, nič misli. Tega imam očitno dovolj že v vsakdanjem življenju, in običajno mi jih ne zmanjka. Običajno jih imam preveč. In včasih je lepo potopiti se samo v note in pustiti, da te glasba pomiri in umiri, in pozabiti na stres. Pa tudi ni zanemarljivo, da moj GeeK posluša veliko instrumentalne glasbe in mi je predstavil kar nekaj fletnih komadov.

In zato so mi vedno ljubši koncerti klasične glasbe, ker me obnovijo in razbremenijo. Včeraj smo imeli še en tak koncert - GM Oder, s citrarko Janjo Brlec in kitaristom Mariem Kurtjakom (in če bo šlo vse po mojih načrtih, je bil obenem to tudi zadnji koncert v moji organizaciji) - več o njima in tem koncertu pa boste našli na spletni strani GMS. Do včeraj nisem vedela, da imajo lahko citre tako čudovit zvok. Ne tisti - "cvetje v jeseni" zvok, ampak Bach ... jazz ... moderno ... Povsem me je prevzelo. 
Seveda, da ne bom krivična, tudi kitarski del koncerta je bil fenomenalen, ampak za kitaro vem, da ima dober zvok (čeprav je Mario uspel iz nje izvleči še tisto več, kar smo prepoznali vsi v Kosovi in ploskali kot nori - če citiram očija "tako dobrega kitarista še nisem slišal"). Za citre nisem bila tako prepričana, in zato sem bila še toliko bolj impresionirana.

In za danes nekaj instrumentalnega, kar mi je GeeK "podtaknil" na USB ključek v avtu in me čisto okužil ... za živahen petkov večer in igriv konec tedna. Moj GeeK spet odhaja, ampak do nedelje ga še imam in to nameravam maksimalno izkoristit ;)




Wednesday, January 19, 2011

Utrinek

Svet je takoj lepši (predvsem pa mirnejši), če se človek ne razburja.

OK, to ne gre vedno, da se razumemo. Ampak v zadnjem tednu sem se izognila vsaj petim situacijam, ki bi se lahko končale z brezveznim prepirom, če bi vzkipela. Pa nisem. 

Bom kar nadaljevala s tem, ni napačno ;)

Tole se mi je včeraj začelo poditi po glavi, danes je pa že skoraj odšlo: 


Sunday, January 16, 2011

Srečni pari

Včeraj zvečer so se štirje ljudje dobili v nekem stanovanju na večerji. Ena izmed teh ljudi je bila moja najdražja prijateljica, moj glas razuma, moje sidro racionalnosti, ko vsi moji mehanizmi za normalno odraslo razmišljanje odpovedo. Drugi je bil njen sveži fant. Tretji je bil moj najljubši GeeK :) tisti z moje majice, ki mi jo je podaril za lansko Valentinovo, in na kateri piše "I <3 my geek" ;). In četrta - jaz.
In tako smo se torej mi štirje dobili v stanovanju tega svežega fanta, ki je obenem tudi najboljši prijatelj mojega GeeKa, in bili skupaj 5 ur in pol, v katerih nismo niti enkrat utihnili (OK, mogoče, ko smo jedli ;) ) in ni minilo 15 minut, da se ne bi smejali, da so nam solze tekle.
Bilo je fantastično :)

In če bi mi kdo rekel ... nekaj let nazaj, da bodo obstajali štirje ljudje, ki bodo najboljši prijatelji in še poparčkani ... in da bom ena izmed teh jaz, in druga izmed teh ta moja ljuba razumnica ... bi ne verjela. Bi se mi zdelo predobro, da bi bilo lahko res.
Pa je vseeno tako. 

In če to ni dokaz, da je vredno živet, potem ne vem, kaj je :)


Saturday, January 15, 2011

Lekcije

Na več mestih sem to že napisala, in večkrat pomislim na to, ampak se mi zdi, da še premalokrat. Morda tudi zato, ker vedno pišem takole ... nekam, v internetno vesolje, kjer se izgubi med vsemi besedami in mislimi, ki jih vsak dan milijone ljudi tako (nes)pametno meče naokoli. 

Zadnje čase veliko premišljujem, in analiziram. Mogoče zato, ker bom kmalu 30. Ker se mi zdi to prelomnica, kot nek mejnik, ob katerem bi morala kaj spremeniti ... ali vsaj narediti obračun lekcij, ki sem jih že predelala, in vseh stvari, ki sem se jih naučila. 

No, in kaj sem se naučila? 
- da ni vedno pametno reči vseh stvari, ki ti hodijo po glavi ... ali morda sploh ne hodijo, pač pa se sprehodijo, in gredo tako hitro stran, kot so prišle, in nikoli ne pridejo nazaj. Če so izgovorjene, pa ostanejo - za vedno. 
- da imajo tudi drugi ljudje čustva in da se jih tako zelo zlahka prizadene. Da nisem samo jaz s svojimi čustvi na tem svetu. In da moram jaz paziti na svoja čustva, zagotovo, ampak obenem ne pozabiti niti na čustva drugih. 
- da je obzirnost ena izmed najlepših vrlin, kar jih človek ima, in da se jo lahko človek nauči - težko, ampak se da. 
- da je treba prepoznati dobro stvar in jo znati negovati, pa četudi je to včasih težko, in četudi je včasih treba preko sebe.
- da je treba preko sebe večkrat, pogosto tudi zato, ker je to dolgoročno zate najboljše.
- da ne vemo vsega kar takoj in da ni dobro česar koli soditi na prvo žogo. 
- da je včasih bolje in učinkoviteje biti tiho kot pa tuliti. 
- da se stvari ponavadi uredijo same od sebe, če malo počakaš, jim daš čas in nisi živčen ali nestrpen.
- da je včasih dobro požreti ego in reči oprosti. V živo in v obraz. ČE je možno. 

Jaz odpuščam, če imam kaj odpustiti. Pa mislim, da nimam. 

Do sedaj - ni bilo vse tako slabo. 
Ampak - ni bilo niti tako dobro. Zakaj, je pa ... siva cona, ne črno-bela. 

No, to sem se naučila. Teoretično. Praktično - bo pa treba še vaditi.

But I can see / That love is a garden / if you let it go / It fades away before you know




Friday, January 14, 2011

Let's just take it one day at a time

...dihaj ... ne skrbi ... prepusti

Moje mantre te dni :)

In dejansko sem bila danes vesela, da sem spet v službi. Kdo bi si mislil, očitno sem pogrešala hektiko, računalnik, maile, telefone ... pa verjetno tudi človeški stik. Tako da - sem vesela, da je jutri petek. Sem pa tudi vesela, da sem spet operativna ;)

lahko noč, Slovenija .... z Dolly ;)



Wednesday, January 12, 2011

Karma

Zadnji dan bolniške. Po pravici povedano mi kar paše it nazaj v službo. Doma je OK biti samo *toliko* časa, in poleg tega sem bila večino bolniške preveč utrujena, da bi kar koli migala. Moj bog, se mi res že tako leta poznajo? 

Včeraj sem bila sicer že kar produktivna. V skladu z novoletnimi resolucijami (hmmm, zanima me, koliko časa bodo trajale letos) sem pospravila večji (in zanemarjenejši) del svoje sobe, in nemudoma zatem zapaničarila, ker je nekdo imel ugasnjen telefon, niti ga ni bilo na liniji, niti ... nič. Hvala bogu, da mi je cimra posodila avto, ker mojega ima seveda ta dotični nekdo >_> No, nakar sem prišla do njega, in seveda je gospodu crknila baterija na GSM, na netu pa ni bil zato, ker ga je ravno "neki rihtal". Joj. No, itak bi ga seveda kmalu kap, ko sem začela odklepati vrata in je mislil, da mu nekdo vlamlja v stanovanje :D

Skratka. Danes mi gre po glavi ... tole

Verjamem, da se moraš pobotati, preden greš spat. 
Verjamem, da polagamo svojo srečo v roke drugih. 
Verjamem, da je hitra hrana dobra zato, ker nam škodi. 
Verjamem, da so naši starši naredili najbolje, kot so znali. 
Verjamem, da revije omogočajo slabo samopodobo. 
Verjamem, da sem ljubljena, tudi ko sem popolnoma sama. 

Verjamem v karmo - kar daš, dobiš. 
Verjamem, da ne ceniš prave ljubezni, dokler se ne opečeš. 
Verjamem, da trava na drugi strani ni nič bolj zelena. 
Verjamem, da ne veš, kaj imaš, dokler se ne posloviš. 

Verjamem, da ne moreš nadzorovati ali izbrati svoje spolne usmerjenosti. 
Verjamem, da je zaupanje bolj pomembno kot monogamija. 
Verjamem, da sta najbolj privlačni značilnosti srce in duša.
Verjamem, da je družina vredna več kot denar ali zlato. 
Verjamem, da je boj za finančno svobodo nepošten. 
Verjamem, da se s tem ne strinjajo le milijonarji. 

Karma, oja.

Tuesday, January 11, 2011

Humor ...

.. spletnih strani, ki bi rade pomagale ... :)))

Primer:

Hollywoodska terapija

Ti filmi so odlična podlaga za pogovor o...
… ljubezni: film Diplomiranec radi gledajo tudi moški, ker je v njem tudi nekaj seksa. Primerna so tudi Oddaljena obzorja, ker je več vesterna kot pa 'limonade'.
… vrednotah: Wall Street – tudi nadaljevanje je odlično. Dobra sta tudi Robin Hood in Batman.
… odgovornosti: Avatar – grandiozen ples prizorov.
… prijateljstvu: Ko je Harry srečal Sally – klasika s humorjem.

Hvala. Sedaj vem, kaj bova gledala, preden se bom hotela pogovoriti o čemer koli. Sploh o ljubezni. Diplomiranca, ker je tam tudi nekaj seksa. 
Ali pa če bi moškim vseeno pripisali malo več globine? 
Predlog pač. ;)

Monday, January 10, 2011

Preveč

Ko se ti na isto noč sanja o 30Rock in Modern Family, veš, da si pretiraval z obojim. 

Preveč je bilo obeh sitcomov, preveč lenarjenja, preveč ležanja. Antibiotiki so prijeli, za ven še nisem, ampak v stanovanju, stuširana, oblečena v trenirko in na toplem, pa lahko prčkam po knjigah in wordu, kolikor želim. In predvsem - kolikor je sedaj pa res res res že treba.

30Rock, Modern Family - later. ;)

Zadnjič sem našla najbolj luštkan stanovanjček na svetu, seveda je tudi takoj šel. Mogoče je bil malo temen. Ampak v takem bi jaz takoj živela :) Kar ne morem si ga izbit iz glave. Saj me bo minilo ... nedokončane misli and all that. 


No, pa še nekaj netipičnega zame, balkan-style, kar se mi je včeraj zvečer od kdo ve kod usidralo v glavo ... 



Saturday, January 8, 2011

Antibiotiki

... ki jih fašeš kar tako mimogrede, in baje še celo neke konjske ... Ki pobijejo vse. No, ok, bom vsaj res zdrava. Na začetku leta bom opravila z boleznimi in potem hočem imeti celo 2011 mir. 30 bom, in v predalu z zdravili so se začela ta kar množiti - imam: antibiotike, lekadol, lekadol plus, aspirin (hmmm, čeprav, če dobro pomislim, je ta le v kozmetični torbici), aspirin c, medexov stres kontrol, isla pastile proti hripavosti, nalgesin forte ... na pultu pa še - pripravek iz ovsa proti stresu in za miren spanec, pripravek iz ameriškega slamnika za odpornost, in neke japonske gobe (hmmm?) za odpornost. Pa apimed proti kašlju in propolis. Wow. Ko takole naštejem, se zdi še veliko več. 
Skratka, od srede sem že doma in še skoraj ves naslednji teden bom. In od četrtka dalje imam tudi slabo vest (ker se ne počutim ravno za umret), ker nisem v službi in / ali ker ne delam ničesar koristnega doma. Kdo nas je na to navadil? Jasno je, da moraš vsako bolezen prebolet in da še celo takoj, ko ozdraviš, nisi čisto ok, in moraš še malo počivat. Mi bi pa, če se 5 minut počutimo ok, takoj oddivjali nazaj na polno delat. 
Kdo nam je vcepil miselnost, da moramo ves čas delovati na 100 %? 

Nič, grem še malo počivat. Danes sem naredila že toliko, da je vprašanje, če bodo antibiotiki sploh prijeli ali bom spet ravno tako utrujena, kot sem bila, preden sem jih začela jemat. 

Pa še tole, za boljše zdravljenje, ker mi gre po glavi že cel dan - spet bi menjala okolje ... kaj mi piše leva dlan .. kaj sploh hočem in kaj znam ...



Monday, January 3, 2011

Leto 2011 ...

... bo leto, ko bom:

- stara 30 let;
- zamenjala stanovanje;
- s cimro pretekla 10 kilometrov na ljubljanskem maratonu;
- več mislila in manj govorila;
- diplomirala;
- zamenjala službo;
- uredila svoje finance;
- predala predsedovanje ZGMJ;
- manj načrtovala in več živela. 

... bo leto, ko bom mogoče: 

- šla živet k fantu; 
- shujšala; 
- nehala vsemu svetu razlagat vse o sebi,
- nehala sanjat o traparijah in začela sanjat o sanjah zase;
- nehala zapravljat denar za brezvezne stvari;
- začela redno pospravljat;
- nesla na Rdeči križ vsa premajhna oblačila, ki jih pač ne bom nikoli več oblekla. Tudi če shujšam ;)


Ja. :)

PS: Bo leto, ko bo več takih komadov.