Wednesday, November 9, 2011

Pričakovanja in izidi


Ne vem, če vsi začnemo življenje – in ko napišem življenje, mislim tam ... od zgodnjih najstniških let dalje ... – z velikimi pričakovanji. Ne vem, če si vsi želimo v življenju »nekaj doseči« in »pustiti svoj pečat«. Ne vem, če se vsi že v osnovni šoli trudimo in ženemo, da bi bili čim boljši, ker želimo »nekaj naredit iz sebe«. Ne vem. Mogoče nekateri nimajo teh ambicij. Mogoče so povsem zadovoljni tam, kjer so (kako jim zavidam!). Mogoče nekateri nimajo teh ambicij v osnovni šoli, pa odkrijejo, da bi vseeno radi nekaj dosegli kasneje. Mogoče ene življenje preprosto pelje tja – v uspeh in kariero, v službo, ki jih izpolnjuje (in jasno – ni nujno, da je to eno in isto).

Kaj pa – če začneš življenje z vsemi temi velikimi pričakovanji in upi in vsaj od začetka tudi z uspehi? Če se ti obeta kar lepa prihodnost, tako se vsaj zdi, in vsi tako mislijo, in tudi prav nič ti ne preprečuje, da bi tako tudi bilo? Če dobivaš kup priznanj in štipendij in dobrih ocen in če si najboljši v letniku in če zgleda, da nič ne more iti narobe?
In - kaj če potem vseeno gre nekaj – nekaj, česar še sam ne znaš prav določiti – a vendar, nekaj gre narobe? In se potem kar naenkrat znajdeš z nedokončanim faksom, v predragem, a še vedno precej bednem stanovanju, nimaš niti za hrano in hodiš peš v službo, da prihraniš – in se tako nekega dne znajdeš namesto sredi fantastičnega življenja, ki naj bi ga imel, na postelji, zbit od službe, ki ti ne omogoča niti osnovnega, kaj šele več, in se sprašuješ, ali lahko sploh še kaj nadoknadiš, popraviš, urediš.


Ja, včasih se pričakovanje res ne poklapa z izidom. 


I don't know if I can outrun my gun ...

Sunday, November 6, 2011

En mesec

Danes sem bila po dveh mesecih prvič na Zumbi ... Nisem vedela, ali naj se smejim ali jokam od sreče, tako mi je prijalo ... Med drugim smo delali tudi eno pesem, ki mi je že od prej všeč ... In besedilo je kot nalašč za tale naslednji mesec do 4. decembra, ko (spet) nihamo med - imamo službo in - nimamo službe ...



"Danes sem vstala ob desetih, pojma nimam, kaj naj z narobe svetom, novice niso dobre in bojim se, kaj pride po nevihti. Upam samo, da se bo sonce vrnilo. Hočem plesati do zore, hočem nadaljevati, hočem pozabiti, kaj je bilo in hočem, da ta noč traja en mesec."

Skratka, pogrešala sem Zumbo še bolj, kot sem mislila, da jo. Moram povedati še vsem, ki mi kupujejo kakršna koli darila, da odslej naprej sprejemam samo Zumba darila. Oblačila, bone za ure ... kar koli, samo da je Zumba :)

Sicer pa me čaka nor nor kampanjski mesec, ko bomo bolj malo spali, ne samo zaradi dela, tudi zaradi živcev ... Z Zumbo bo lažje :)

Monday, October 10, 2011

*yawn*

Ooooof. Veliko novic. Zgodilo se sicer ni prav veliko, pa je vseeno veliko novic. Recimo ena takih je, da sem se preselila. Ja. Brez veliko drame - preprosto, ni šlo več. Skupno življenje namreč, GeeK je še vedno moj in jaz njegova :) Ampak mace in GeeK in 42 m2 neurejenega stanovanja ... to pač ni šlo. In ... sem se vdala, našla stanovanje, in odšla. No, ko rečem "odšla", v bistvu bolj mislim ... najela stanovanje za maci :D Trenutno namreč tole pišem pri GeeKu, in čez vikende sem pri GeeKu ... pravzaprav doma spim samo čez teden in ko je na potovanjih. 
Stanovanje samo pa je ... hmmm ... no, ima svoje pluse in minuse. 

Plusi:
- ni predrago za svojo lokacijo, ta pa je odlična. V Šiški, minutko od Celovške, pa vendar sredi zelenja; 
- dobro se počutim v njem in ima potencial, da se ga uredi v nekaj zelo luštkanega;
- maci sta se takoj udomačili ... ni trajalo niti uro, in sta bili že povsem sproščeni;
- je v velikem bloku in zaenkrat so (skoraj) vsi sosedje - oz. bolj sosede super prijazni.  

Minusi: 
- je staro in delno opremljeno - kar je v tem primeru pomenilo - nekaj starih, na pol polomljenih omar, ki jih lastnik ne želi odpeljat, in hladilnik brez zmrzovalnika;
- ko sem prišla, sem drugi dan že imela poplavo, ker je ventil v kopalnici puščal, vtičnica za pralni stroj je za gromozansko omaro, tista nad ogledalom pa je za brivnik in voltaže pralnega stroja sploh ne prenese, tako da moram imeti podaljšek napeljan iz dnevne sobe; 
- kopalnica in kuhinja sta absolutno potrebni obnove;
- nima interneta in TV-priključka (ampak to je moja odločitev - a - nočem distrakcije pri pisanju diplome in b - to je strošek!).

No, toliko zaenkrat. GeeK čaka, da me pelje domov (ah še en minus - pri meni je težava s parkirnimi mesti). 

Ah še toliko novega! Pridem z novicami in fotografijami ... kmalu kmalu ;)

Za danes pa .. tole:


You set my world on fire
And I don't care what you say
You can run but you know where you belong
I love you more every day
What more can I say

What more can I say? :)

Friday, September 2, 2011

Sanje in želje

Danes se mi je sanjalo, da sem dobila prstan. Čisto natanko sem ga videla, vsak detajl posebej. In bila sem tako srečna ... Da končno pripadam. Da me nekdo končno hoče priznati za svojo. In ne kar nekdo, pač pa GeeK. 

Smešno. Samo to si še želim. 




Pripadati. 

Ampak ... kako že pravijo? Tisto, kar sanjaš, se ne uresniči ... 

Thursday, August 4, 2011

Ena zate, ena zame

To si ti:




I see a river
It's oceans that I want
You have to give me everything
Everything's not enough

It's my desire
To give myself to you
Sometimes

Sometimes I try
Sometimes I lie, with you
Sometimes I cry
Sometimes I die, it's true
Somewhere I find
Something that's kind

And I've crossed the line again
A line I drew in sand
Still you give me everything
And everything's not enough

I'm ready but not willing
To give myself to you
Sometimes

Sometimes I try
Sometimes I lie, with you
Sometimes I cry
Sometimes I die, it's true
Somewhere I find
Something that's kind

Come on over
Lay down beside me
And I'll try
Come on over
Lay down beside me
And I'll try
And I'll try

I want it all
In to sem jaz: 

I want love, but it's impossible
A man like me, so irresponsible
A man like me is dead in places
Other men feel liberated

I can't love, shot full of holes
Don't feel nothing, I just feel cold
Don't feel nothing, just old scars
Toughening up around my heart

But I want love, just a different kind
I want love, won't break me down
Won't brick me up, won't fence me in
I want a love, that don't mean a thing
That's the love I want, I want love

I want love on my own terms
After everything I've ever learned
Me, I carry too much baggage
Oh man I've seen so much traffic

So bring it on, I've been bruised
Don't give me love that's clean and smooth
I'm ready for the rougher stuff
No sweet romance, I've had enough 
Pravzaprav, ne. Tudi to si ti. 


Kaj sem pa jaz? Tole ...


JADRANKA JURAS TO NISI TI 

Praviš da si odkrit 
in kako lepše ne bi moglo bit
kot v pravljici ti sledim kako naivno
praviš da sva kot srajca in rit
in kako me nikoli ne boš sit
da te ne izgubim se bojim počutim se krivo
zakaj mi lažeš in ne pokažeš
ter poveš raje kaj te tako daje
vidim ti v očeh kako si na tleh
in ne govori mi da naj me ne skrbi
pogrešam to kar si včasih bil
kot da te je kdo drug nadomestil
zgubljam te kot da ti je vseeno
daj pridi nazaj bodiva spet eno
yeeeeeeaaaaaaah, to nisi ti, to nisi ti….
yeaaaahhhhhhhh, to nisi ti, to nisi ti…
Vidim da sm ti odveč
da me rad imaš ti težko je rečt
kdaj bo konec teh groznih sanj kako naivno
vidim da ne čutiš isto kot prej
dragi moj kam greš brez mene kje si zdej?
trudim se a kaj ko je vse zaman počutim se krivo
zakaj mi bežiš in ne dovoliš
da ti stojim ob strani kje so zdaj tvoji redki in izbrani?
Daj ne bodi tak stopi nazaj za korak
in ne govori mi da naj me ne skrbi
pogrešam to kar si včasih bil
kot da te je kdo drug nadomestil
zgubljam te kot da ti je vseeno
daj pridi nazaj bodiva spet eno
yeeeeeeaaaaaaah, to nisi ti, to nisi ti….
yeaaaahhhhhhhh, to nisi ti, to nisi ti…


Življenje ima res smisel za ironijo.

Friday, July 29, 2011

Karma

Every song by Amy Winehouse.

Every song by Adele.

Almost every song by Jadranka Juras.

I could listen to them all right now.

And they would all feel just right.



Karma is a bitch, you know? It comes back and bites you in the arse. The only thing I can't figure out right now is why it only seems to be doing that to me and noone else.

Sunday, June 12, 2011

Zumba izpovedi

Obožujem Zumbo. 



Nikoli mi ni težko iti od doma na uro. 

Obožujem Zumbo. 



Zato, ker 

- se med uro koncentriram samo na koreografijo in glasbo in na to, kako me bolijo mišice;
- ne mislim na službo;
- pozabim na vse ostalo;
- je svet takoj lepši, ko osvojim nov gib;
- se počutim močnejšo, boljšo, prečiščeno, novo;
- je glasba, na katero plešemo, ena izmed najbolj sončnih, energičnih, spodbudnih zvrsti glasbe, kar jih poznam;
- me vedno, ampak vedno napolni z energijo in dobro voljo in odplakne vse slabo, s čimer me zalaga vsakdan. 

In Zumba izpoved?
Vso glasbo, na katero plešemo in sem jo uspela najti, imam na ključku in ko sem sama v avtu, dam glasnost na najvišje, kar gre, in si predstavljam, da sem na uri ...

I <3 Zumba :)

P.S.: In danes, ko sem za 10 kupljenih ur dobila 4 Zumba zapestnice gratis, sem se počutila ... kot prava zumbarka *blush*


Sunday, June 5, 2011

Kolo življenja

Včeraj je bil eden najlepših in najpomenljivejših dni v mojem življenju. Povezovala sem prireditev Kolo življenja, ki jo je organiziralo Društvo onkoloških bolnikov Slovenije oz. moška sekcija skupine za samopomoč, ki deluje v okviru tega društva. Na lanskoletni podelitvi priznanj prostovoljcem v državnem svetu sem srečala predsednico društva dr. Marijo Vegelj Pirc in ko mi je povedala, da letos praznujejo 25-letnico delovanja, sem se ponudila, da jim lahko kaj povezujem - prostovoljsko -, če bodo potrebovali. Takrat sem se ponudila predvsem zaradi očija - da se "odkupim" vesolju, ker je z njim vse OK :)

In sedaj sem tako zelo vesela, da sem bila včeraj z njimi, da so me vzeli s seboj! In zdi se mi, da kljub temu, da nisem delala za plačilo, da sem dobila precej več, kot sem dala. Kakšne ljudi sem spoznala ... vseh starosti, a vse energične, z ogromno energije, ki so preživeli raka in ki odmahnejo z roko: "Ah rak, kaj bi to, to se vse da preživet!" 
In spoznala sem Slavka, 28-letnika, ki je pri 21ih doživel prometno nesrečo, bil v komi (!) 17 dni, danes pa vozi avto in razen šepanja nima posledic! ... Tu mi zmanjka besed. In jaz se pritožujem vsak dan nad nepoštenostjo življenja. In ja, zakaj ne? Ampak - odslej se bom vsakič, ko bom kaj slabe volje, spomnila na njih - pogledala bom oranžno zapestnico na moji desni roki, tisto, na kateri piše: "Zakaj? - Nešteto razlogov za življenje." - in si mislila: "Eh Jerneja. Nehaj. Super ti gre - in vedno ti bo šlo." Ozdravljenca (tudi pobudnika in organizatorja Kolesa življenja) - Jaka in Gregor - sta zapisala: "Težko si srečen, če nisi zdrav. Tudi bogastva ne moreš uživati, če nisi zdrav. Tudi ljubiti je težko, če nisi zdrav. A ko si ponovno zdrav, zmoreš vse."

Res je :) Hvala, moji dragi iz Društva onkoloških bolnikov Slovenije, da ste mi to pokazali sedaj, ko to najbolj potrebujem! Upam, da se še vidimo ... :)

PS: In srečala sem dr. Jožico Maučec Zakotnik, pobudnico SVITa, ki je rešil mojega očija, in lahko sem se ji osebno zahvalila. Tako je bila vesela! Kako topel človek <3

PS1: Na prireditvi je bil tudi Darko Nikolovski, ki je super super dečko, in ambasador letošnjega Evropskega leta prostovoljstva, ki je odrepal (žal ne najdem na netu) svojo "himno prostovoljstva" - ki ima med drugim tudi verz - "In vztrajam ... Odločen, da bom raje gradil kot podiral, ko bo treba, pa bom raje podpiral kot zatiral..." 

Lepo nedeljo, vsi :) In - oprostite, ker se toliko časa nisem oglasila ... Bom večkrat odslej, obljubim :)

Saturday, April 23, 2011

Sobota zvečer

Am dead. 

Ampak stanovanje je pa pripravljeno za maci ;)

Pomagala mi je Abba. Ta komad sem prvič slišala na GeeKovem USB-ju, kje pa drugje. Refren je mmmm .... melodičen. 


Wednesday, April 20, 2011

Kje je dom?

Torej. 

Od nedelje zvečer do danes zjutraj sem pazila mačko svojih staršev (in pri tem še svoji, ki sta trenutno še tam). To je pomenilo, da sem morala biti "doma doma" - na Gorenjskem, in ugotovila sem, da bi težko še živela tam. Nič ni tako, kot mora biti, nič ni tam, kjer mora biti, vse je nastlano ... Skratka, tam se več ne počutim doma. 
Težava je samo, da se zdaj nikjer ne počutim doma. Gorenjska je ... hiša, kjer živijo moji starši. Šentvid je stanovanje, ki je last GeeKa. Moj dom je bil Tacen, tam sem bila suverena, to je bilo moje ozemlje, sama sem ga opremila in sama sem o njem odločala. In sedaj tega občutka ni več. Saj vem, Šentvid naj bi bil zdaj tudi moj dom, in imela naj bi iste odločevalne pravice kot GeeK. A počutim se, kot da jih nimam. Nekje v ozadju mojih misli je vedno ta ... pomisel,  da me lahko kadar koli "izseli". Da mu ne bo; morda bolje rečeno - da mu ni treba me brezpogojno prenašati. To je tak čuden občutek. Ko imaš sicer trdna tla pod nogami, a se ti zdi, da je vedno nekje možnost, da se bo vse skupaj spremenilo v nekaj spolzkega in ti jih spodneslo. Mogoče je to zato, ker se mi je enkrat nekaj takega že zgodilo. Ampak takrat sem vsaj imela dom, kamor sem lahko šla in tam bila vsaj nekaj časa. Saj - sedaj bi, seveda, jasno, lahko naredila isto - odšla domov ... "domov domov". Ne bi se pa tam počutila domače. Bolj - kot da sem na obisku. 
Tako kot tu.

Morda mi je ravno zato tako ljub moj Getz. Ker je moj. In lahko z njim delam, kar hočem. Ker so moje odločitve tiste, ki vplivajo nanj. 
Ko dobro premislim, je malo žalostno, da je - tako se vsaj zdi - moje edino res moje pribežališče moj avto ... 

Thursday, April 14, 2011

Resolucija

To je moj zadnji poskus. 

Če ne uspe, je to to. 

Dvakrat sem poskusila, ornk, na polno, in če dvakrat ne bo šlo ... se ne bom več niti trudila.

Eni boste rekli, pih, kaj pa je to dvakrat. Poskusiti moraš znova in znova in znova ...

Jaz odgovarjam: Že drugič je bilo preveč. Če je usojeno, gre prvič skoz. Če ni, lahko poskusiš stokrat, pa se ne bo izšlo. 



Friday, April 8, 2011

What a difference a day makes ...

Danes je vse drugače. Danes so besede in stavki, kot so "Torej si posteljo začasno pripeljala domov ... Dokler se spet ne preseliš." in (ta prenesen po sestri) "Tudi ta jo bo v rit sunil zaradi mačk. Že prejšnji jo je." pozabljeni in me ne ganejo več. Danes sem spet močna. 
In danes sem te videla. Oba. Na Bavarcu sta čakala na bus, in prvič po 2008 sem se nasmehnila, ko sem vaju videla. Še potrobit sem hotela :) In nato sem se odpeljala ... domov. Tja, kjer je po novem dom :) In sem bila - srečna :)

Matr, je to fajn občutek ...


Monday, March 28, 2011

A veš ...

... da kdaj pa, matr, kdaj bi pa res še pasal se s tabo pogovarjat ... Tko, kot stara prjatla ... bi se usedla na en radler, pa kakšno rekla. 




Ampak ne bova, sej vem. 


Škoda. Včasih prav pride kakšna taka perspektiva - in moja in tvoja.

Sunday, March 27, 2011

... in da se ne bi izgovarjali na EU!

Premik ure mene načeloma ne moti. Pravzaprav mi je kar všeč. Konec marca se namreč začnem zbujati že pred peto, ker mi je presvetlo, tako da mi kar ustreza, da premaknemo uro. Ravno tako jeseni - nič nimam proti dodatni uri, četudi navidezno. No, nekateri so precej bolj proti, in kam bodo pisali, če ne ... nam  (v službi). Ker MI na to pač lahko vplivamo. :D

Takle mail smo dobili pred kratkim - 

"Zakaj se še vedno premika ura na poletni čas, če je dokazano, da to ne koristi ljudem in tudi živalim ne. Če vstajaš zgodaj, npr. ob 5h, se to zelo pozna. Mogoče je tem na položajih vseeno, ker hodijo na delo po deveti uri ali še kasneje.
Prosim, če to posredujete naprej in o tem razmislite, ne izgovarjajte se na EU."

(Mimogrede, polektorirala sem. Niti slučajno ni bilo brez napak - pričakovano, jasno.) 
Skratka. Me je nasmejalo, in ker je ravno prva nedelja po premiku ure, se mi je zdelo to primerno za danes ... 

Sedaj pa spat. Jutri je ponedeljek, in zaradi dogodkov preteklih dni se ga neizmerno veselim. 

Not.

Pa - ker sem ravno gledala tale film med likanjem nocoj ... :)


Friday, March 25, 2011

3+ in 3- ATM

3+:

ZUMBA
Zumba zumba zumba, še in še in še. Takole recimo:

ali takole:


Kar naenkrat, potem ko sem bila na vajah šestkrat, sem vzljubila zumbo. Mislim - res vzljubila. Tako zelo, da sedaj komaj čakam, da grem spet. Pravzaprav mi je enkrat na teden premalo, brez problema bi lahko šla vsaj trikrat. Seveda pri Kelly, ki je res super inštruktorica. Sama hodim sem, sicer pa bo Kelly vodila zumbo na jutrišnjem dnevu pilatesa in zumbe tule

GEORGE MICHAEL - TRUE FAITH

Need I say more? Človek je genij. Ta pesem je sicer priredbe te iz 80ih:


Vidite? Genij. In še na twitterju je, in njegov smisel za humor je briljanten. Hvala sestri, ki je bila obsedena z njim, ko jaz še sploh nisem vedela, kaj je glasba - in potem uspešno (četudi nenamerno) prenesla obsedenost še name ;)

POMLAD

Tole je grajski vrt v Nürnbergu sicer, posneto lani konec aprila :)

Sončna, zelena pomlad :) topla ... energična. Napoved s snegom v nedeljo me ne bo vrgla iz tira - tudi če bo sneg, ga bo sonce pregnalo v dnevu ali dveh :)


3-:

SELITEV
Ja, vse lepo in prav, in vem, da bi se morala veselit, ker se selim h GeeKu, ampak ... toliko dela! In toliko pospravljanja, in toliko vsega ... ob vseh ostalih vsakodnevnih sranjih ... je res preveč. 
Na čase bi se najraje nekam zavlekla, in počakala, da mine. Ampak minilo bo takrat, ko bom jaz nekaj naredila v zvezi s tem. Meh, paradoksi življenja ... 

RAZKAZOVANJE MIŠIC
Po nepotrebnem. Ja, saj ste glavni, no, brez vas bi se svet ustavil. (Ne bi se, pa, OK, pustimo to.) Ampak, a veste, v čem je  ... kleč? :D Ne morete me prisiliti v prijateljstvo. 
In trikrat lahko ugibate, kdo je tu moralni zmagovalec.

DRAMA
Drama drama drama. Vsaj enkrat na dan. Če ne, nismo srečni. Brez drame nismo srečni! Ker je treba ustvarjati probleme, če jih sicer ni. 
Mislim, eni jih imamo tudi sicer. Ampak brez drame bi bil tak dolgčas!!!! 

Pah. 

PS: Yes, sarcasm is my way of coping with unpleasantness that is life. 
PS1: OK, sonce je zunaj. Šmarna, nato pa velika selitev narodov oblačil. 



Monday, March 21, 2011

Obljubi

V tem norem svetu potrošništva, 
v tem norem svetu hitrih sprememb 
in nesmiselnih menjav starega za novo, 
v tem norem, nestanovitnem, nezvestem svetu, 


obljubi mi ...


obljubi mi, da nisva ... da ne bova 
taka kot drugi.





Thursday, March 17, 2011

Ugotovitve

1. Pomaga, če pokažeš, da si ranljiv. Ljudje to cenijo.

2. V življenju sem večino odločitev sprejela in zadev počela oz. naredila zato, ker je bilo preprosto lažje reči ja kot ne.

3. Ko je najhujša drama, tudi tisti, ki jo sicer (kar preveč) razlagajo drugim, utihnejo. 


Sunday, March 13, 2011

Mirna

GeeK se je vrnil s službene poti. 
In vse je spet prav.

:)



Wednesday, March 9, 2011

Enake pravice - druge dolžnosti?

Včeraj je bil 8. marec in zdi se mi, da je bil letos (mogoče zaradi svoje 100-letnice?) še prav posebej poudarjen in - da ne rečem - skomercializiran. Že GeeKu sem rekla - in prav smešno se mi zdi - komunistični praznik je prevzel kapitalizem. Komunistke se obračajo v grobu :))) Ne vem, če so si ob svojih borbah za enakopravnost delavskih žensk zamislile, da ga bomo leta 2011 praznovale tako - večina moških je na Petrolu manično kupovala na pol ovenele vrtnice. Hvala lepa. Priznajte nam, da smo enako (v marsikaterem primeru pa celo bolj) sposobne, kdaj kaj zlikajte in naučite se, ZA BOŽJO VOLJO, obešati perilo tako, da ne bo bolj zmečkano kot takrat, ko ga vzameš iz pralnega stroja, pa bomo bolj zadovoljne. 
Mami sem včeraj čestitala s tole slikco in pesimistično napisala, da ne vem, če smo kaj dalj od prikazanega, pa me je potolažila, da mogoče smo par korakov vseeno uspele narediti: 



Skratka, tole sem napisala za službo, pa nismo uporabili, je pa itak moje osebno mnenje in je potem kar primerno za objavo tu:


Kaj smo torej dosegle v sto letih, odkar praznujemo mednarodni dan žensk? Še vedno nismo enakopravne, delamo toliko kot moški za manjše plačilo, poleg tega še vedno levji delež skrbi za dom in družino pade na nas. Obremenjene pa nismo le z vsem naštetim, temveč tudi s podobo ženske v javnosti – ženske moramo biti vedno urejene, brezhibne, smo pod večnim pritiskom lepotnih idealov, pa tudi idealov obnašanja. Samski moški, tudi starejši, nikoli niso predmet obsojanja v družbi, medtem ko družba na samske ženske, še posebej starejše, še vedno pogosto gleda s pomilovanjem – ne da bi pomislila, da so si mogoče tak način življenja izbrale same. In obratno - moški z veliko "trofejami" je CAR, ženska je lahka. Še vedno velja tisto o ključu in ključavnici. Saj veste - ključ, ki odpre veliko ključavnic, je dober ključ. Če ključavnico odpre veliko ključev, pa je slaba ključavnica. Zveni znano?
Moški z ambicijami v karieri je uspešen in vreden vsake pohvale, ženska z ambicijami je ponavadi proglašena za »brezčutno, karieristično, verjetno frigidno, prasico«. Vprašati se torej moramo, ali smo po sto letih na boljšem ali na slabšem? Zagotovo smo dobile veliko pravic, ki pa žal niso sorazmerne z dolžnostmi in obveznostmi. Teh imamo toliko kot leta 1911 in še precej več. Zato mislim, da se moramo v prihodnjih 100 in več letih zavzemati predvsem za – ne le deklarativno, temveč dejansko enakopravnost spolov in praznovati 8. marec predvsem z dejanji in ne le z besedami. In ja, čisto OK je dobiti nagelj, vrtnico, tulipan, čokolado itd. (včasih se mi zdi, da postaja ta praznik nekakšno drugo Valentinovo) za 8. marec, a marsikatera od nas bi raje videla, da bi dobila enako plačilo, kot ga dobiva njen moški kolega, za enako delo; da bi je družba ne obravnavala kot objekt; da bi bilo bolj pomembno, kaj pove, ne, kako pri tem zgleda.

In ko sem včeraj na poti v službo premišljevala o tem, sem pomislila, da se mogoče ženske borimo z napačnim ciljem ... oz. da smo malo preširoko zastavile to našo emancipacijo. Že že - enake pravice, ja, vendar - ne nujno tudi enake doložnosti. Moški naj kar imajo svoje domene - imam se za kar emancipirano, pa z veliko hvaležnosti prepustim GeeKu menjavo spuščene gume na avtu ali zabijanje žeblja za sliko. Obenem pa nimam nikakršnega problema s tem, da jaz opravim večino likanja, večino pranja, večino pomivanja posode. Večino, pravim. NE celote. Tako kot tudi GeeK nima ničesar proti temu, da jaz peljem avto na servis. Ali da preverim nivo olja. Ali da zamenjam žarnico. Tako da - mogoče je to prava pot. Imamo enake pravice. Nič pa ni narobe, če si dolžnosti razdelimo (tudi) po spolu. 

Sicer pa je bil včeraj tudi pust - in mene je že zjutraj razveselil Boštjan Romih, ki je na križišču Gosposvetske in Tivolske po avtomobilih delil po dva krofa. Bravo on in Radio 1 :) 

Danes pa se torej začenja post in jaz ga bom letos udejanila tako, da do 23. aprila ne bom pila alkohola. Niti malo, niti kozarca vina ob kosilu. To, jasno, ni zgolj akcija za alkoholike, ampak za vse, tudi tiste, ki nismo pijanci (čeprav, po moji žurki za tri nič bi si lahko marsikdo mislil, da sem jaz tam-tam, kar se tega tiče :))) ). Skratka. Mislim, da se bom alkoholu precej lažje odpovedala kot sladkarijam. Pa tudi ta post bo prišel na vrsto :) Samo da zberem dovolj samodiscipline :)) (Ko smo že ravno pri samodisciplini - včeraj sem šla prvič letos teč. Mmmm. Obožujem tek :) Danes grem spet.)

Tuesday, March 8, 2011

Misliti s svojo glavo - misija nemogoče

Make an opinion AND STICK TO IT!!!!

A je res tako težko imeti svoje lastno stališče o eni stvari, z razlogom? In potem ne spreminjat tega, če se razlog ne spremeni? A je res treba papagajasto posnemat vsako bedarijo, ki jo pač nekje pobereš? 

Tega res ne razumem. Te nekonsistence, tega obračanja po vetru, tega - to delam tako in tako OH POGLEJ ON DELA PA TAKO JAZ BOM TUDI NE VEM SICER ZAKAJ AMPAK GOTOVO JE BOLJE IN POTEM BOM PRISILIL ŠE VSE OSTALE OKROG SEBE DA BODO DELALI PO NOVEM.

Ne, ampak saj se mi res ne da o tem razglabljat. Preveč fajnih stvari je na svetu, ne bom pustila, da mi take uničijo dan, večer, razpoloženje, dobro voljo ...

PS: Dilbert, ljudje. Dilbert, vam rečem. Mi vsi živimo v tistem stripu.

Monday, March 7, 2011

Ena pesem je dovolj ...

... da bom vedno cenila Vinka Möderndorferja ...


Ne vem kako naj te ljubim bolj

Ne vem kako naj te ljubim bolj
ko se zvečer vrnem iz avtobusne postaje
sita dolgih voženj, sita gledaliških sprenevedanj
takrat mislim ...

Ne vem kako naj te ljubim bolj
utrujena sem pomembnih prizorov
utrujena kr tko in kar naprej
utrujena neizbežnih srečanj
Takrat mislim ...
Takrat mislim samo še nate

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja

Ne vem kako naj te ljubim bolj
in ko vsak dan srečam narejene obraze
sita praznih misli, sita izumetničenih nasmehov
takrat mislim ...      

Ne vem kako naj te ljubim bolj
v tem norem času izgubljenih partij
samo še ti dišiš mi kot nihče   
in sem samo ob tebi varna
Takrat mislim ...
Takrat mislim samo še nate       

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni     
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja 


in popolnoma doma



:)
Joj GeeK. Tako vesela sem, da si del mojega življenja.

Sunday, March 6, 2011

Dejstvi

Za danes dve - 

1. kdor si je zmislil sadje, je genij :) Ena banana, eno jabolko, 300g tekočega jogurta, ena žlica medu. Vse skupaj spraviš v tekoče stanje s paličnim mešalnikom. 
Hrana za bogove :)

2. želim si, da GeeK ne bi moral toliko potovat. Ravnokar je sicer ravno pristal v Capetownu. Naslednjo nedeljo povratek - in štiri ure zatem let v Turčijo. Sliši se grozno fino in razburljivo, ane? Pa ni. Zoprno je. Tja gre delat, prav nič prostega časa nima ne tam ne tu, ker nikoli ne ve, kdaj in za koliko časa ga bodo kam poslali. Jaz se ne čudim, da je stanovanje še vedno zgolj na pol urejeno. Vsakič, ko se spravi kaj pomembnega delat, ga pošljejo na Brnik in nekam bogu za hrbtom. Da ne omenjam, da nikoli ne veva, ali bova lahko šla na dopust ali ne. Tako da - naslednjič, ko bo kdo navdušeno rekel "O KAKŠNA SUPER SLUŽBA", naj se pripravi na fizični obračun. 
Z mano.

OK; tole drugo dejstvo se je spremenilo v pizdenje. Ampak samo zato, ker je GeeK spet šel in ga bom videla naslednjo ... sredo? ... četrtek? Niso se še čisto zjasnili, kdaj naj bi se vrnil iz Turčije. 
Grrrr.

No, sicer pa je vseeno fajn, da je nedelja in da vikenda še ni konec -   premišljujem, da bi skočila na Šmarno goro :)

In še ena za mojega GeeKa - 


Dreamin', I must be dreamin' / Or am I really lyin' here with you / Baby, you take me in your

arms / And though I'm wide awake I know my dream is comin' true



Tuesday, March 1, 2011

...

Ves božji svet se ženi in moži, vsi imajo otroke, ustvarjajo družine in odrasla življenja, opremljajo, kupujejo stanovanja, gradijo, vse se premika in razvija, vsi delajo načrte, jaz pa sem tu in ne morem nikamor in gledam od zunaj notri skozi ta njihova okna in sem fovš fovš fovš in jezna, ker tega nimam in jezna, ker si tega želim. 

Kraj med Scilo in Karibdo je grozen in ne maram biti tu. 



Don't try / Don't feel / Gimme some more / Don't touch / I feel numb / Don't dive /  Don't suffer / Don't rhyme / Don't fantasize / Don't rise / Don't lie / I feel numb /     Don't project / Don't connect / Protect / I feel numb / Don't expect / Suggest




Monday, February 28, 2011

One of those days ...

I guess it's just one of those days ...



You know? 

Saturday, February 26, 2011

GeeK

Že dalj časa premišljujem, da si GeeK zasluži poseben zapis tukaj. Tudi - predvsem? - zato, ker mu sama vsega, kar bom napisala, ne rečem v obraz. Ne vem točno, zakaj, mogoče moja po gorenjsko zaprta narava to preprečuje. Vem, da bi si vsekakor vse to zaslužil slišati.

Midva z GeeKom ... to ni bila ljubezen na prvi pogled. Meni je bil ipak malo preklovnast, jaz njemu preveč zafnana (kaj sva pa vedela, da je to zgolj maska, s katero skrivava vsak svojo negotovost in zadrego). Ampak - na eni ravni sva se pa takoj ujela. Intelektualni? Humorni? Kaj pa vem. Ampak njegova neverjetna inteligenca in razgledanost sta kar sijali iz njega. Tudi zato sva šla še na drugi, in tretji, in četrti zmenek ... In tudi zato ga spoštujem ... In ja, vse to zna biti naporno, ampak obenem pa je tako zelo privlačno ...

Skratka, trajalo je, preden sva midva ujela ritem z višjimi načrti ;) Ampak ... ko se je začelo, pa ... ufff. Tisti november ... tisti prvi mesec ... Sploh se ga ne spomnim. Vem, da sem plavala nad oblaki in se zahvaljevala ... kaj vem komu, da mi ga je pripeljal na pot.

In tudi zdaj me včasih (in ko rečem včasih, mislim vsak dan) preplavi val velikanske sreče ob zavedanju, da sem našla nekoga, ki je, čeprav z napakami, tak, ki sem ga iskala, mogoče tudi nezavedno. Kar me vedno znova nadušuje pri njem, je predvsem to, da mi ob njem nikoli ni dolgčas. Ima vse ... vire ... ali kako naj rečem, da mi ob njem možgani preprosto ne nehajo delati (v dobrem smislu, jasno). Kar je super. Ogromno ve, in še več hoče vedeti. Spomnim se, kako sem se počutila sredi 1. letnika gimnazije, ko smo predelali že kar nekaj snovi - kot da se mi je odprl nov svet. Toliko novih informacij naenkrat še nikoli nisem dobila in to se mi je zdelo super fajn. Tako nekako se počutim ob GeeKu - vsak dan se naučim kaj novega o stvareh, o katerih prej nisem imela pojma, in tudi o stvareh, o katerih sama kaj vem. Z njim imam dejansko lahko vsebinski pogovor, od katerega (upam) odneseva nekaj oba. Zlahka preklapljava med angleščino in slovenščino in popravljava drug drugega. Ravno tako je natančen glede črkovanja in slovnice v angleščini IN slovenščini, kot sem sama, in vsakič znova se zaljubim vanj, ko vidim, kako obvlada oba jezika. 


Zlahka si predstavljam preživeti z njim svoje življenje in težko bi me kdo prepričal, da obstaja kdo bolj ustvarjen zame. Ob njem ostali zbledijo in vsakič, ko ga pogledam, kar ne morem verjeti, da je ta visoki temni moški ... moj. In ja, je goofy, in ja, je geek ... ampak tričetrt tega je igra. Za množice. In potem, ko sva sama, igra odpade, in ni več goof in ni več geek, ampak odrasel moški, ki bi ga z veseljem vzela za moža in za katerega vem, da bi bil čudovit oče. Ja, in vem, da so časi, ko se jezim in popizdim, in da so tudi časi, ko on (upravičeno, I must say) izgubi živce in da sva imela obdobja (in še bodo, gotovo), ko sva se spraševala, ali je vredno. Vedno bolj sem prepričana, da ja, je vredno. Gotovo je vredno, ker - on je, kako naj rečem, moje vrste človek. Kar pomeni, da se mi pred njim ni treba pretvarjati niti za hip, da sem nekdo drug, in da uspešno ruši moje meje in zidove in inhibicije, ampak obenem pa ta domačnost (vsaj zaenkrat) ne pomeni tiste rutine, ki zna ubijati razmerja.


Skratka, dan pred svojim 30. rojstnim dnevom lahko mirno rečem - tudi če ničesar ne dobim za darilo, tudi če nimam še vsega v življenju poštimanega tako, kot sem mislila, da bom pri 30ih imela (dejansko pa sicer nisem nič mislila, kako bom pravzaprav imela poštimano), sem vseeno zelo srečna. Srečna, da sem našla GeeKa, in srečna, da imam prijatelje, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. In, kar se mene tiče, je to vse, kar človek potrebuje. Pri 30ih, pri 50ih ... kadar koli. :)


In samo upam, da GeeK misli isto. In moji prijatelji tudi ;)